Citati avtorja Blaž Lukan

»Gledališče je trdoživo in je o(b)stalo tudi v času vojn in drugih družbenih kriz. V ljudeh preprosto ostaja ta potreba po gledališču.«

»Dramaturg je tako sodelavec, ki ima v gledališkem procesu in kolektivu svoje logično mesto.«

»Seveda, ta vprašanja se dramaturgom v resnici nenehno zastavljajo in sodijo morda celo v samo definicijo dramaturgije.«

»Zares ne, saj ne moreš pisati drugače kot iz svoje subjektivnosti. To pa ne pomeni nujno pristranskosti.«

»Nisem kakšen dober napovedovalec prihodnosti. Gledališče je zelo odvisno od družbe in njenega razvoja.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«

»Trenutno stanje slovenskega gledališča ocenjujem kot solidno, brez velikih odstopanj navzgor ali navzdol, z nekaj izrazitimi presežki, ki so, tako upam, zbrani v predlogu tekmovalnega programa.«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«